S festivalom želimo opozoriti na pomembnost zbirk kratke proze, izpostaviti avtorice in avtorje, ki si zaslužijo zasesti novo mesto v zgodovini slovenske literature. Osrednja dogodka festivala so pripovedovalski večeri, na katerih povabljenci prosto pripovedujejo zgodbo na vnaprej določeno temo ter pogovor z nominiranci za nagrado novo mesto.
Nagrada novo mesto 2017
Festival smo preimenovali v Novo mesto short, se dogovorili z Društvom slovenskih literarnih kritikov, da med člani izberejo žirijo, in prvič podelili nagrado novo mesto. Žirija v sestavi Ana Geršak, Mojca Pišek in Žuga Rus je med 70 zbirkami kratkih zgodb izbrala štiri izstopajoča dela.
Z zbirko Noben glas avtorica dokazuje, da sodi v sam vrh sodobne slovenske proze. Njene pripovedovalske veščine prihajajo še posebej do izraza prav v zvrsti kratkih zgodb. Te avtorica skozi ves opus piše z izrazitim občutkom za zgoščeno naracijo kratke zvrsti in pretanjenim posluhom za človeškost, kakršno pooseblja njen priljubljeni literarni lik, ki hkrati pripoveduje – otrok, odraščajoča deklica. Zbirka Noben glas je idealna točka za vstop bralca v avtoričin opus, saj Tratnik nekatere že uporabljene literarne motive tokrat časovno pomakne v obdobje zgodnje adolescence, ko se sooča z docela odraslimi temami: smrtjo bližnjega, postopoma razpadajočo družino in prvimi odločnimi občutki drugačnosti. To stisko avtorica tokrat prvič v svojem opusu še poudari z občasnim vdorom fantastičnih elementov, na meji med otroško domišljijo in vzporedno resničnostjo. Zbirko zaznamuje prepoznaven otroški, dekliški glas, ki ne pristaja na konformizem odraslih in ki se ne pusti utišati ali izbrisati, temveč si s prodorno ironijo vsakič znova izbori zadnjo besedo – s tem pa tudi pravico do identitete. Kot rdeča nit zbirke ta glas ubeseduje svoj avtonomni, avtentični pogled na svet, tudi takrat, ko se iz prve osebe prestavi v tretjo in se z resničnostjo sooči z novo mero distance. Glas, ki je v naslovu označen kot “noben”, kar lahko pomeni tudi, da “ne pripada nikomur drugemu, razen sebi”, zgodbe prevezuje v koherentno celoto. Skozi otroški pogled se svet, ki ga zaznamujejo socialno obrobje in družinski problemi, preobrazi v prostor drobnih, pomenljivih znamenj, nosilcev globljega smisla, ki bivanje v takšni resničnosti delajo znosnejše. S tem pripovedovalka glasno razbija status quo, v katerega so ujeti liki odraslih in se njihovi pasivni melanholiji upre z vitalističnim krikom.
(Škuc)
(Center za slovensko književnost)
(Beletrina)
(Beletrina)