Nagrada novo mesto 2017

Z zbirko Noben glas avtorica dokazuje, da sodi v sam vrh sodobne slovenske proze. Njene pripovedovalske veščine prihajajo še posebej do izraza prav v zvrsti kratkih zgodb. Te avtorica skozi ves opus piše z izrazitim občutkom za zgoščeno naracijo kratke zvrsti in pretanjenim posluhom za človeškost, kakršno pooseblja njen priljubljeni literarni lik, ki hkrati pripoveduje – otrok, odraščajoča deklica. Zbirka Noben glas je idealna točka za vstop bralca v avtoričin opus, saj Tratnik nekatere že uporabljene literarne motive tokrat časovno pomakne v obdobje zgodnje adolescence, ko se sooča z docela odraslimi temami: smrtjo bližnjega, postopoma razpadajočo družino in prvimi odločnimi občutki drugačnosti. To stisko avtorica tokrat prvič v svojem opusu še poudari z občasnim vdorom fantastičnih elementov, na meji med otroško domišljijo in vzporedno resničnostjo. Zbirko zaznamuje prepoznaven otroški, dekliški glas, ki ne pristaja na konformizem odraslih in ki se ne pusti utišati ali izbrisati, temveč si s prodorno ironijo vsakič znova izbori zadnjo besedo – s tem pa tudi pravico do identitete. Kot rdeča nit zbirke ta glas ubeseduje svoj avtonomni, avtentični pogled na svet, tudi takrat, ko se iz prve osebe prestavi v tretjo in se z resničnostjo sooči z novo mero distance. Glas, ki je v naslovu označen kot “noben”, kar lahko pomeni tudi, da “ne pripada nikomur drugemu, razen sebi”, zgodbe prevezuje v koherentno celoto. Skozi otroški pogled se svet, ki ga zaznamujejo socialno obrobje in družinski problemi, preobrazi v prostor drobnih, pomenljivih znamenj, nosilcev globljega smisla, ki bivanje v takšni resničnosti delajo znosnejše. S tem pripovedovalka glasno razbija status quo, v katerega so ujeti liki odraslih in se njihovi pasivni melanholiji upre z vitalističnim krikom.