Nagrada novo mesto 2020

Nezakonita melanholija Carlosa Pascuala temelji na formi kronike, a jo s tem, ko se izmakne kronološkemu principu, tudi inventivno prenavlja. Deli avtobiografske pripovedi, ki prečijo različna obdobja od mladosti do odrasle dobe in različna območja od Mehike do Slovenije, se prek postopka literarne montaže prepletajo z zgodovinskimi in geografskimi ekskurzi, biografijami drugih umetnic in umetnikov ter umetnostno refleksijo, zgodbe vsebujejo prvine polliterarnih diskurzov, novinarstva, esejistike, memoarov, mestoma se bližajo tudi gonzu. Mrežasto organizirane pripovedi se na ta način izognejo nevarnosti prevelike pomenske zaprtosti oziroma poantiranosti; poglavitni učinek besedila in njegova pomenljivost vznikata prav iz sopostavljenosti odlomkov – zdaj dogajalnih, zdaj refleksivnih – in njihovega sovplivanja. Zbirka se tako s pripovedovanjem z distance uspe izogniti pretirani psihološki in moralni analizi, odpove se sodbam, preprosto pripoveduje izseke iz realnosti, življenja. Proza Nezakonite melanholije se izogiba metaforizaciji pripovedovanega, večinoma jo zaznamuje poročevalski ton, a se vendarle mestoma od njega oddalji tudi v bolj poetične pasaže, ki prav zato dosežejo še toliko močnejši učinek. Kljub rabi montažne tehnike in zastranitvam ostaja pripoved nepretrgana, brez motečih rezov ohranja svoj tempo, ohranja pozornost tistega, ki bere. Nezakonito melanholijo tako zaznamuje vešč pripovedni slog, za katerega je poleg avtorja zaslužna tudi prevajalka Mojca Medvedšek.